SLOVENSKA DIALEKTOLOGIJA 

Razvoj slovenskega jezika do nastanka narečij

• zgodovinski vzroki
• naselitev v 2 valovih
• praslovanščina (do 8.stol.)
• alpska slovenščina (11.stol.)
• cepitev na 2 narečji: JV in SZ (12. ,13.stol.)
• danes: več kot 53 narečij

Dialektologija ali narečjeslovje

• jezikoslovna veda, ki proučuje / raziskuje narečja
• znanstveno raziskovanje se začne pred približno 160 leti (Sreznjevski: O narečjih slavjanskih, 1841)
• dialektološke raziskave na SAZU-ju: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ustanovljen 1945)
• sekcije na Inštitutu: dialektološka, leksikološka, etimološko-onomastična, sekcija za zgodovino slovenskega jezika, sekcija za terminološke slovarje
• mednarodni projekti: OLA (občeslovanski lingvistični atlas), ALE (atlas lingvarium evrope), SLA (slovenski lingvistični atlas)
• 2 smeri v okviru dialektologije: lingvistična geografija, narečno slovaropisje

 

Lingvistična geografija (arealna lingvistika, geolingvistika, arealno jezikoslovje)

• zanima jo zemljepisna razširjenost posameznih jezikovnih pojavov na določenem jezikovnem področju
• cilj: prikazati to na posamezni jezikovni karti
• vrste kart: nacionalni atlasi (SLA), atlas sorodnih jezikov (OLA), atlas nesorodnih jezikov (ALE)
• jezikovne karte: napisne, znakovne, izoglosne (izofone, izomorfe, izolekse), narečne

Narečno slovaropisje

• je praksa pisanja narečnih slovarjev
• narečni slovar: enonarečni ali večnarečni (npr. P.Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline, 1998), en sam govor (npr. F. Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, 1985), pokrajinski narečni slovar (zajema področje enega jezika – vseslovenski narečni slovar – ga nimamo!)
• tipi narečnih slovarjev: abecedna ureditev iztočnic, tematski narečni slovar (terminološki), slikovni narečni slovar
• samostojni slovarji:
• Ivan Tominec: Črnovrški dialekt, 1964
• Erik Prunč, Stanislav Hafner: Zaklad slovenski narečij na Koroškem od črke A do H, 1982-1994
• France Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, 1985
• Peter Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline, 1996
• Franček Mukič: Porabsko knjižno slovensko madžarski slovar, 2005
• ljubiteljski slovarji:
• Dušan Jakomin: Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, 1995
• Stanko Košir: Slovar rutarške in srenške govorice, 1997
• Dušan Škrlet: Slovar poljanskega narečja, 1999
• dodatek monografijam:
• Ludvik Karničar: Slovar obirskega narečja, 1990
• Han Steenwijk: Slovensko rezijansko narečje, 1992
• izpisovanje gradiva iz dialektičnih del:
• Ludvik Karničar: Nemško-slovenski slovar z zbirko ponemčenih korenov in iz njih izpeljanih tvorjenk, 1999 (na podlagi Osvalda Gutsmana iz 1789)
• Mark Greenberg: Slovarček središkega govora, 1999 (na podlagi Karla Osvalda)
• zbirka Glasovi, od 1988

Pomembnost dialektologije

• pomaga nam rekonstruirati slovenski jezik v vsej njegovi zgodovini, od praslovanščine do danes
• pomembna je tudi v pedagoški praksi (znanstvena disciplina)
• raziskuje kolonizacijo: samodejna, načrtna, notranja, zunanja kolonizacija

Dialekt ali narečje

• je predmet proučevanja dialektologije
• je jezik, ki se govori na določenem zemljepisnem področju
• ena narečna skupina ima relativno enake temeljne skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah
• vsako narečje določa splošni slušni vtis, ki vključuje: različne razvojne stopnje posameznih glasov in izgovorna niansa tega glasu, naglas, vrsta naglasa, ritem, tempo
• meje narečij so določene z največjo gostoto izoglos za posamezni jezikovni pojav

Govor ali podnarečje

• obstaja znotraj narečij
• zlasti gre za glasoslovne pojave (samo določen jezikovni pojav)

Krajevni govor

• je manjša enota podnarečja
• gre za govor ožjega kulturnega in zgodovinsko povezanega področja
• na ozemlju ene fare / župnije, vasi …
• vsakemu takemu govoru lahko napišemo slovnico
• na narečni karti ni zamejen

Vmesni govor

• je na meji med dvema narečjema
• posledica različne razširjenosti določenega jezikovnega pojava ali zaradi starejše ali mlajše interference
• ločimo: prehodni govor, mešani govor

Narečna baza ali skupina

• v določeni narečni skupini družimo narečja, ki imajo podoben slušni vtis

Nadnarečje

• sinonim za pokrajinsko pogovorni jezik (npr. mariborski, celjski …)
• ni knjižni, ne more biti norma
• v njem se ne piše, ampak samo govori

Metode narečnega raziskovanja

• diahrono raziskovanje
• sinhrono raziskovanje
• primerjalna metoda

Klasifikacija slovenskih narečij

• 7 narečnih skupin:
• panonska
• štajerska
• dolenjska
• koroška
• gorenjska
• primorska
• rovtarska
• pri klasifikaciji dajemo prednost glasoslovnim pojavom, nato oblikoslovnim, skladenjskim in leksikalnim / besednim
• najprej melodija govora, nato starejši in mlajši pojavi – prednost starejšim, ker običajno pogojujejo mlajše

Poskusi klasifikacij

• P. Trubar: Evangelij sv. Matevža, 1555: ugotovi narečne skupine kot jih poznamo danes (6, razen rovtarske, ki je nastala kasneje).
• J. Kopitar: Grammatik der slawischen Sprache, 1808: loči 2 narečji – koroščina in gorenjščina ter vsa ostala narečja, merilo je pojav švapanja.
• F. Miklošič: Vergleichende Grammatik der slawischen Sprache, 1879: loči slovenska narečja glede na razvoj dolgega jata – JV (ei) in SZ (ie).
• V. Oblak: delitev glede na razvoj dolgega polglasnika – SV (e:) in JZ (a:).
• I. Sreznjevski: O narečjih slavjanskih, 1840: razlikuje 18 narečij; leta 1842 pa 8 narečij: gorenjsko, dolenjsko, beneško, rezjansko, ziljsko, podjunsko, štajersko, ogrsko.
• Šafarik: Slovanski narodopis, 1842: loči 7 narečnih skupin: gorenjska, dolenjska, notranjska, koroška, štajerska, ogrska, rezjanska.
• M. Pleteršnik: Slovanstvo, 1873: prevzame Šafarikovo delitev (7), le da ogrsko narečno skupino zamenjuje s panonsko.
• De Courtenay, Šuman, Glaser, Erjavec: so samo prevzemali prejšnje klasifikacije na različne načine.
• F. Ramovš: Dialektološka karta slovenskega jezika, 1931: prva  klasifikacija slovenskih narečij (7, kot jih poznamo danes).
• A. Breznik, J. Toporišič: poskušala sta poenostaviti Ramovševo karto, Toporišič je skušal vpeljati še 8.narečno skupino – kočijevska narečna skupina.
• Kolarič, Logar, Rigler: na novo (natančneje) so določali meje; Logar in Rigler: Karta slovenski narečij, 1983.

Raziskovalci slovenskih narečij

• začetnik znanstvenega raziskovanja je Sreznjevski (1841)
• začetek vedenja o slovenskih narečij pa sega do Trubarja (16.stol.)
• slovensko narečjeslovje delimo na 7 obdobij:
• 1. obdobje: 1550 – 1840
• 2. obdobje: 1841 – 1872
• 3. obdobje: 1872 – 1900
• 4. obdobje: 1900 – 1919
• 5. obdobje: 1919 – 1940
• 6. obdobje: po II.svetovni vojni – sredina 80.let
• 7. obdobje: od sredine 80.let – danes

 
 
 

Prvo obdobje (1550 – 1840)

• P. Trubar prvi ugotovi, da obstajajo razlike med narečnimi skupinami.
• H. Megiser v slovarju iz leta 1603 doda fonetične razlike med koroščino in kranjščino (današnjo gorenjščino).
• Nekatera narečja dobijo od 17.stol. do sredine 19.stol. svoje slovnice: ljubljanščina (Pohlin), koroščina (Gutsman), gorenjščina (Kopitar), vzhodna štajerščina (Šmigoc, Dajnko), južna štajerščina (Zelenko), dolenjščina (Metelko).

 

Drugo obdobje (1841 – 1872)

• I. Sreznjevski začne znanstveno raziskovat slovenska narečja.
• S. Vraz objavi leta 1841 poročilo o rezjanščini (objavljeno v Danici Ilirski).
• U. Jarnik leta 1842 objavi razpravo Obraz slovenskega narečja na Koroškem.
• M. Valjavec opiše preddvorsko narečje, ki se opira na gorenjščino.

 

Tretje obdobje (1872 – 1900)

• J. B. De Courtenay proučuje slovenska narečja. Njegova najpomembnejša razprava Poskus fonetike rezjanskih govorov (1875) je prvi poskus fonetičnega opisa slovenskega govora.
• J. Scheinigg piše o rožanskem narečju (Obraz rožanskega narečja – Koroška).
• F. Miklošič konča primerjalno slovnico (1879). Skuša klasificirati slovenska narečja (1852).
• S. Škrabec podrobno predstavi tonemske razmere v slovenskih govorih, opira se na dolenjščino.
• K. Štrekelj napiše razpravo Oblikoslovje goriškega srednjekraškega narečja (1886).
• V. Oblak postavi temelje zgodovinskemu narečjeslovju.

 

Četrto obdobje (1900 – 1919)

• F. Ilešič piše o prleškem narečju, samoglasniškem upadu in soglasnikih.
• J. Tominšek napiše razpravo Narečje v Bočni in njega sklanjatev (zgornjesavinjsko in štajersko narečje).
• I. Grafenauer: O naglasu v ziljščini (1905).
• A. Breznik napiše nalogo o kranjskih narečjih, določi obseg rovtarskega in horjulskega narečja.
• A. Pavel: Glasoslovje slovenskega govora v Cankovi (1909).
• O. Ažbolt piše o razvoju prekmurskega jezika.

Peto obdobje (1919 – 1941 : med obema vojnama)

• 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani.
• dialektologija postane poseben predmet na slovenistiki (predava Ramovš).
• Tesnier izda atlas Dvojinske oblike v slovenščini (1925).
• F. Ramovš med leti 1914 in 1936 objavi največ del. Poglavitne razprave so iz glasoslovja, oblikoslovja, naglasoslovja. Vse razprave so zbrane v Zbranih delih I in II.
• Malecki se ukvarja s slovenskimi in hrvaškimi govori v Istri.
• A. Isačenko piše o koroških narečjih. V dialektologijo je vnesel strukturalno metodo raziskovanja (sinhrono).

 

Šesto obdobje (po II.svet.vojni – 80.leta 20.stoletja)

• je še vedno v znamenju Ramovša, poleg njega še Logar.
• Kolarič je raziskoval panonsko prleško narečje.
• J. Rigler se je ukvarjal z južnimi notranjskimi govori.
• T. Logar je osrednja osebnost tega obdobja. Napisal je številne razprave (Slovenska narečja; Karta slovenskih narečij; izdaja Brižinskih spomenikov …).
• J. Toporišič je pisal o slovenskem narečjeslovju v knjigi Portreti, razgledi, presoje (1987). Ukvarja se z naglasom Mosteca na Dolenjskem.
• Tominec: Črnovrški slovar.
• France in Vilko Novak: Prekmurski beltinski slovar.
• P. Zdovc (dunajska šola) piše o podjunskem narečju.
• profesor Neveklovski (dunajska šola): zgodovinsker razprave, o glasoslovju.
• E. Prunč, S. Hafner, L. Karničar, H. Maurer Lausegger (graška šola): popisovanje slovenskih koroških govorov na avstrijskem Koroškem.

 

Sedmo obdobje (do danes)

• 3 šole: graška, ljubljanska (Z. Zorko, V. Smole), mariborska (M. Jesenšek, B. Rajh, M. Koletnik, M. Zemljak, D. Unuk).
• V to obdobje spadata še Mark Greenberg in Han Steenweek

 
 
 
 
 
 
 
 

Vzroki za narečno členjenost

• zunajjezikovni vzroki:
• zgodovinski (naselitev, kolonizacije, zlivanje, inovacije)
• geografski (visoke gore, politično-upravna razdelitev, cerkvena upravna razdelitev, močjirja, gozdovi, reke)
• družbeno-politični (turški vpadi, osrednja in obrobna narečja, stik s Slovani in neslovanskimi ljudstvi)
• znotrajjezikovni vzroki:
• glasoslovna ravnina (razvoj dolgega vokalizma, kratki vokalizem, naglasni premiki, stopnja morfologizacije ali posplošitve naglasa, tonemskost in netonemskost, razlikovanje-ali poznajo kolikostna nasprotja ali ne).
• oblikoslovna ravnina (srednji spol, dvojina)
• besedje: prevzemanje besed (zlasti iz sosednjih jezikov)

 

Pregled slovenskih narečij po narečnih skupinah

• slovenska narečja so razdeljena v 7 narečnih skupin (glej stran 3)
• poimenovanje: delitev slovenskega prostora na dežele je še danes zakoreninjena med ljudmi. Dežele so ostanek administrativne delitve nekdanje Avstro-Ogrske. Štajerska, Koroška, Kranjska (Gorenjska, Notranjska, Dolenjska), Goriška, Istra in Trst so pripadale avstrijskemu delu cesarstva, Prekmurje pa ogrskemu delu.
• ta imena so upoštevana pri poimenovanju narečnih skupin, kljub temu, da se njihove meje ne pokrivajo z deželnimi mejami v geografskem smislu
• drugi slovanski jeziki imajo narečne skupine razdeljene po geografskem smislu: vzhod, zahod, sever, jug
• ljudje v veliko predelih Slovenije lahko čutijo drugačno pokrajinsko pripadnost kot se imenuje njihovo narečje (Ljutomerčani ali Ptujčani govorijo prleščino, zase pravijo, da so Štajerci; v Ajdovščini in Vipavi pravijo, da so Primorci, čeprav govorijo notranjščino; v Ratečah na Gorenjskem se govori koroško-ziljsko narečje, oni so Gorenjci).

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

1 Panonska narečna skupina

• na karti je označena RUMENO
• poimenovanje po pokrajini, geografsko (reke)
• sestavljena je iz 4 narečij:
• PREKMURSKO NAREČJE se deli na 3 podnarečja:
• goričko (Goričko, S od Cankove)
• ravensko (od Cankove proti V in južno od Murske Sobote do Rakičana)
• dolinsko (južno od Rakičana do reke Mure in ob Ledavi)
• PRLEŠKO NAREČJE je med Muro in Dravo; meji na:
• na V je meja reka Mura
• na J slovenska državna meja s Hrvaško
• na S meji na slovenskogoriško (goričansko) narečje
• HALOŠKO NAREČJE dobi ime po Halozah, na J meji na srednještajersko narečje, pojavljajo se nekateri štajerski vplivi
• SLOVENSKOGORIŠKO / GORIČANSKO NAREČJE se deli na 2 podnarečji:
• vzhodno goričansko podnarečje (vokalni sistem kot prekmurščina)
• zahodno goričansko podnarečje (samo dolg vokalni sistem)
• skupne značilnosti: diftongizacija, zaokroženost samoglasnika u, labializacija samoglasnika a, mehčani lj povsod preide v l, končni m povsod preide v n
• interference: na glasoslovni, oblikoslovno skladenjski ravnini in v besedju

 

2 Koroška narečna skupina

• na karti je označena ROZA
• poimenovanje po nekdanji deželi
• govori se v 3 državah: Sloveniji, Avstriji in Italiji
• sestavljena je iz 6 narečij:
• ZILJSKO NAREČJE: Avstrija in Italija v Kanalski dolini
• ROŽANSKO NAREČJE: med Beljakom in Velikovcem, pod Celovcem
• PODJUNSKO NAREČJE: v Podjuni, ob reki Dravi med Velikovcem do slovenske državne meje pri Dragonji, čez mejo – Avstrija (Libeliše, Strojna)
• OBIRSKO NAREČJE: Železna Kapla (Avsrtija), pod Obirjem, ob reki Beli
• MEŽIŠKO NAREČJE: na slovenski strani
• SEVERNOPOHORSKO-REMŠNIŠKO NAREČJE: je prehodno med koroško in štajersko narečno skupino
• skupne značilnosti: diftongizacija, zaokroženost samoglasnika a, tonemsko naglaševanje (koroška narečja v Avstriji), naglasni premik, švapanje, sekundarna palatalizacija velarov, mehčan lj preide v l, soglasniki se izgovarjajo v grlu …

3 Gorenjska narečna skupina

• na karti je označena VIJOLIČNO
• poimenovanje po nekdanji deželi
• S od Ljubljane in S od Save, severna meja so Karavanke
• meji :
• na S na rožansko narečje
• na SZ na ziljsko narečje
• na Z na primorsko narečno skupino
• na J na dolenjsko narečno skupino
• na V na štajersko narečno skupino
• gorenjsko narečje je dokaj enotno:
• V-GORENJSKI GOVOR je neke vrste prehodni govor, gre za področje Tuhinjske doline
• SELŠKO NAREČJE je najbližje gorenjščini (vokalni sistem, oblikoslovje)
• gorenjsko narečje razpade na 3 govore:
• SZ od Kranja
• JV od Kranja
• Kranj in okolica (so osrednji gorenjski govori)
• splošne značilnosti: palatalni glasovni karakter, trije vokalni sistemi, tonemski naglas (posebnost je V-gorenjski govor, kjer se je tonemskost popolnoma izgubila!), prednaglasno ukanje, ponaglasno akanje, končniško naglaševanje (oksitoneza), švapanje (po tem se loči od gorenjščine), končni g prehaja v h, končni b prehaja v f, skupina šč gre v š, samostalniki srednjega spola prehajajo v moško spolske

 

4 Dolenjska narečna skupina

• na karti je osnovna barva OKER
• poimenovanje po nekdanji deželi
• govori se po Dolenjskem in V Notranjskem do Snežnika
• od Z in S v okolici Borovnice, po obronkih Ljubljanskega Barja, priključi se Savi, ki je do Litije tudi meja, nato narečna meja poteka naprej do Šentjanža
• dolenjsko narečje ni enotno:
• V-DOLENJSKI GOVOR (vzhodno podnarečje): k dolenjščini prištevajo še belokranjska narečja (Logar jih deli na S in J)
• SEVER: dolenjska osnova z nekaj mlajšimi hrvaškimi pojavi
• JUG: ima veliko srbohrvaških vplivov
• KASTELSKO NAREČJE: mešanje, osnova je dolenjsko narečje s srbohrvaškimi (tudi gorenjskimi in štajerskimi) vplivi
• V razvoju se iz dolenjske narečne skupine izloči NOTRANJŠČINA (zaradi močnih kasnejših stikov s primorsko narečno skupino)

5 Štajerska narečna skupina

• na karti je označena ZELENO
• poimenovanje po nekdanji deželi, po geografskem položaju
• deli se na:
• S štajersko narečje (zelo hitro daljšanje starega akuta)
• J štajersko narečje (kasnejše daljšanje starega akuta)
• sestavljena je iz 6 narečij:
• ZGORNJESAVINJSKO NAREČJE in SOLČAVSKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): značilnosti gorenjščine
• SREDNJESAVINJSKO NAREČJE (spada med severna štajerska narečja): delitev na S in J; celjski pogovorni jezik
• SREDNJEŠTAJERSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): Šmarje pri Jelšah, določene značilnosti – Haloze
• KOZJANSKO – BIZELSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): prepletanje s hrvaškimi govori
• POSAVSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): prehodno narečje med štajersko in dolenjsko narečno skupino
• JUŽNOPOHORSKO NAREČJE in KOZJAŠKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): 3 podnarečja: S pohorski govori, V pohorski govori, J pohorski govori

 

6 Primorska narečna skupina

• na karti je označena
• poimenovanje po geografski legi
• delitev na 7 narečij:
• OBSORŠKO NAREČJE (ob zgornji Soči do Mosta na Soči)
• BENEŠKOSLOVENSKO NAREČJE: tersko in nadiško narečje
• BRIŠKO NAREČJE: Goriška Brda
• KRAŠKO NAREČJE in BANJŠKI GOVOR (Spodnja Vipavska dolina, Kras, čez državno mejo v Italijo; od Gorice do Proseka)
• ISTRSKO NAREČJE: rižanski (S) in šavrinski (J) govor
• ČIČKO NAREČJE: Čiči, zahodno od Ilirske Bistrice, veliko čakavskih značilnosti
• NOTRANJSKO NAREČJE: Ajdovščina, Postojna, Ilirska Bistrica, Divača, preko Občin do Trsta; meji na J na Hrvaško, na S na Italijo, na Z na Rezijo, na V na dolenjsko in rovtarska narečno skupino
• REZIJANSKO NAREČJE: v osnovi je koroško (ziljsko) narečje, mlajši razvoji so beneškoslovenski in rezijanski; je najbolj arhaično slovensko narečje

 
 
 
 

7 Rovtarska narečna skupina

• na karti je označena MODRO
• poimenovanje: reuten – rovte (krčiti)
• kot narečje se pojavi komaj v 17.stoletju, ker se je oblikovalo na področju nemških kolonizacij (mešanje nemščine in slovenščine)
• deli se na 6 narečij:
• TOLMINSKO NAREČJE in BRIŠKI GOVOR: ob spodnji Bači, briški govor je prehodni med gorenjsko in rovtarska narečno skupino
• CERKLJANSKO NAREČJE: Cerkljansko hribovje, Idrija
• POLJANSKO NAREČJE: Pojlanska dolina, Žiri
• ŠKOFJELOŠKO NAREČJE: Škofja Loka
• ČRNOVRŠKO NAREČJE: Črni Vrh
• HORJULSKO NAREČJE: zahodno od Ljubljane, gorenjski in dolenjski elementi